Moja služba ali: prodajanje samega sebe

Meglice cigaretnega dima se vijejo v zraku, nasmejani in rahlo okajeni obrazi ljudi, ki naročajo oziroma poskušajo naročiti pijačo po svojih najboljših močeh, ob njih prelestne mladenke v upanju na "free drinks"... še dobro da ni opazila, da nosi strgane žabe, ki jih je verjetno že tolikokrat uporabila pri osvajanju nepotešenih osebkov moškega spola..
Mnogo ljudi v nas vidi stroje. Stroje za prinašanje pijače. Pa to niti ne "raja", če se lahko tako izrazim...Največkrat so to ljudje iz višjih slojev. Gumpec, ki mi v roko stisne 100 evrov (seveda je s tem tudi plačal pijačo), mi v največji gužvi naroči, naj mu najdem mizo..gledam ga nebogljeno, češ "kaj je s tabo, a ne vidiš da komaj hodimo vsi skupaj", pa mi reče :"znajdi se!". Ma šamar ti bom dal pa se bom najbolje znašel :) Seveda najdemo mizo za gospoda, kaj pa hočemo, gre za elitno prireditev v lokalu in vsem željam je potrebno ustreči..bog ne daj da bi v stoje spil pijačo in mogoče še pokramljal s kom...silikonske lepotice se seveda morajo nekam usesti, noge bolijo od tistih vrtoglavih pet.... Pa tudi moj žep je imel nekaj od tega. Pa da ne boste mislili da je vse tako črno, najdejo se tudi prijazni ljudje, ki pač razumejo da tudi tebi pade kaj s pladnja, sploh če se vate zaleti t.i. Velepomembnež, ki še komaj stoji na nogah in dobi čisto drug odtenek rdeče barve na nosu, ko s pogledom lovi minikrila, ki se nonšalantno sprehajajo mimo njega. Da, tudi pozitivne strani so v tem poslu, seveda. Po končani službi pijem z nekim poslovnežem, po rodu nekje iz bivše Jugoslavije, in pa s Playboyevim dekletom, ki ravno ta dan praznuje rojstni dan. Spoznal sem jo ta teden in čez dan opravlja čisto normalno službo. A o tem se danes ne govori. Danes kadi zastonj cigaro in se uči delati oblačke. Sprašujem se kaj pravzaprav delam v tej družbi. A tudi izven službenih obveznosti si ne morem pomagati, kakor tudi ne marsikdo od mojih kolegov. Vsi namreč vedo da delamo tukaj in seveda smehljanje je obvezno do zadnjega momenta. Povabijo me na pijačo v nek drug lokal. Najprej odklonim, ker pa mi drugi plani propadejo, se jim pridružim. Seveda na hitro, spijem pijačo in se pod ne tako neresnično pretvezo utrujenosti poberem domov.
Težko je ugoditi vsem ljudem, ki jih spoznaš tekom dela. Tudi vam, ki berete tale blog. Sigurno zahajate v lokale. Imejte v mislih da smo mi tudi ljudje, in ne živina, za katero se žvižga in uporablja druge vzklike v stilu " 'Alo! " itd....
Prodane duše smo. Delamo za zadovoljstvo drugih, vmes pa pobiramo drobtinice. Pa saj se imamo skrajno fino, da ne bo kdo mislil da je to tlaka. Po eni strani nas marsikdo ceni, in od tega se da nekaterim prav lepo živeti. Kot sem že prej omenil, spoznamo dosti ljudi, kar vedno prav pride. Znamo se zabavati na račun drugih, ker pač poznamo zgodbice, ki krožijo od lokala do lokala. Še vedno pa smo tu zaradi vas. In nekateri so tu zaradi nas.
Skratka, še do današnjega dne nisem ugotovil a smo "carji" al smo navadni papki :) Verjetno obojega po malo...odvisno koga vprašaš in s katerega zornega kota opazuješ zadevo...
Velepomembni žur pa je le uspel in vsi so bili zadovoljni. Vključno z gospodom s 100 evri, ki naj bi mu vrnil ostanek, pa je rekel da me kasneje poišče. Zelo sem se potrudil da me ni našel :) in si privoščil pleskavico po delu. Pa še kavico in par ostalih drobnarij. Hvala ti, Mr. Hot Shot :)

Pozdravček vsem in lepo vabljeni na naslednje rajanje v meglicah cigaretne noči...

Joshko