Tuesday, November 22, 2005

odnosi...

Lep pozdrav!

Evo poslušam komad od Guštija..."..in nate nehote sm pozabu spet...".... pa se res zgodi da pozabmo na koga na katerga bi se v bistvu mogl spomnt.No, ne mogl, blo bi pa lepo pa fino....pa ne da res pozabmo, sam včasih nam ne znese pridt do njega/nje...Men se to zadnje čase kr dostkrat dogaja, morm priznat..pa se tega zavedam...sam dobr, res je tut da folk sam pizdi da nimam časa..in tut skor vedno ostane pr tem...to je pa itak najlažje delat....ne vem no...prjatlca, k sm jo mel za zlo dobro, se mi učer oziroma dons tut zahvalila ni za čestitke ob njenem rojstnem dnevu..ne vem no, mene se pač to mičkn dotakne....je pa zdj odsotna in bo odsotna še lep čas...pa k vem kolikokrat mi je očitala kako me pogreša in je ne pokličem in nimam časa za njo in tko..zmer mel slabo vest..pol pa tko...ti odnosi so res zanimivi..sm se spomnu stavka k mi je enkrat rekla: "veš, Aleš, tut mi bomo šli enkrat narazen, ne glede na to kaj delamo zdaj in kako se mamo fino skupi.."..ja, to je ta filozofija...očitno tko to gre, kaj js vem..men po pravic povedan ni do tega sam vidm da se ljudje kr hitr ohladijo...sam da te ni v bližini..no ja, sej logično po eni strani..sam kurc, zakaj?? To ne bi smel bit tko..manjkajo mi nekateri, res je...pa bojo že pršli na vrsto..sam vidm da se odnosi menjajo, ni isto...čeprov si zatiskamo oči..noben ni isti k ga enkrat zanemariš...na konc bomo vsi sami..in sam še spomnu se bom kako sm nekoga vidu kozlat v parkcu :) zmer bol se mi zdi da živimo površno, to sicer ugotavljam že neki časa, zadnje čase je pa kar kritično...in vedno večkrat se sam pr seb razburm zard naših medsebojnih odnosov, stvari k jih nikomur ne povem..pa sem tiho v upanju na boljši jutri...doživljam vse več pripomb in obupanih pogledov na moj račun...ni me, ne vzamem si časa..mnja, ni me, nimam ga zase...kaj šele za vas, ljudje, ki ste mi najbol blizu in vas tko pogrešam...pride tut vaš čas...in moj čas...in naš čas..... love ya, čeprov vm tega ne povem!

2 Comments:

At 8:27 AM, Blogger Sanjska Ženska said...

iiiiiiiiiiii moj josh ma tud senzibilno plat :))

ej joshko jst pa tko mislm...
men se tud velikrat dogaja da mi očitajo, da zginem, da me kr ni, da pozabljam, da se nič ne oglasim in da poniknem... pa sej to je verjetno vse res, sam tisti k me poznajo bodo točno vedeli, da bom ista k se spet vrnem in da jih zato nimam čisto nič manj rada.
In s pravim kolegom se maš tud po pol leta odsotnosti vedno kaj za pogovarjati in lahko obdržiš kvaliteten odnos naprej ne glede na kvantiteto.
In mislim, da večini od nas prihajajo obdobja, ko pač zaideš nekam po svoje... se malo umakneš. Pa naj bodo to nova poznanstva, naj bo učenje, naj bo kariera, naj bo le potreba po "času zase".... In imaš prav, po svoje nimamo en drugmu pravice metat v obraz, da se zanemarjamo, ljudje imamo pač vsak svoje življenje in si ga krojimo kot najbolje vemo, znamo ali zmoremo...dolžnosti kolegov pa so da si stojimo ob strani in smo tu ko se potrebujemo... vsaj kolikor zmoremo

... in lahko si povemo, da se pogrešamo in da bomo tu, ko si bomo zaželeli družbe en drugega :)

Sto me Bog spaja sa ljudima koji su raja,
i ljudima koji vrede,
Za njih osmeh,suze,zagrljaj,
ZA NJIH POLJUBAC OD EDE...


*pa si tle vstav poljubac od loncke ;)

 
At 11:21 AM, Blogger Anchkich said...

Veš kako pa jst gledam na to:

s pravimi prjatli (k jst ugotavljam, da mam dejansko eno samo, k bi dala roko v ogenj za njo in ona zame) se lahko ne slišiš tud celo leto, pa mislte drug na druzga in je medsebojni interes še zmeri tam, k se spet zmenta na smajlu. Z nekaterimi si pa na kavici vsak dan in prisiljeno vlečeš teme ven iz pet, ker si nimaš več kej za povedat. Razdalja nč ne pomen ...

 

Post a Comment

<< Home